SLOVENSKA KUHINJA
1. naloga: preberi
SLOVENSKA KUHINJA SKOZI ČAS
V Sloveniji
lahko kljub njeni majhnosti najdemo precej pester nabor tradicionalnih jedi. Te
se med seboj precej razlikujejo, saj izhajajo iz različnih kulinaričnih
področjih, ki so se skozi leta oblikovala glede na lego, zgodovino in vpliv
mejnih držav, kulturno raznolikost in ljudska izročila ter geografske in
podnebne značilnosti posamezne regije. Tako je v slovenski kulinariki še danes
moč čutiti vpliv italijanske, avstrijske, hrvaške in madžarske kuhinje. Kljub prepletanju
tujih kulinaričnih idej v slovenski kulinariki, pa je ta skozi zgodovino
izoblikovala lastno identiteto in razpoznaven okus.
Slovenske
jedi v preteklosti so bile preproste. Na to je vplivala tudi takratna
tehnologija kuhanja. V tradicionalni slovenski kuhinji so uporabljali izključno
domače pridelke. Sestavine so običajno porabili v celoti. Jabolčne olupke so na
primer sušili in uporabili za čaj. Značilno je tudi, da so Slovenci uživali vse
vrste mesa. V Beli krajini in na Primorskem so uživali tudi drobnico, v vseh
pokrajinah pa se je največkrat uživalo svinjino. Pogostejša vrsta mesa je bila
tudi perutnina. Na Martinovo so običajno pripravljali pečeno gos, raco, purana,
petelina ali kokoš. Na Dolenjskem in Notranjskem so jedli polhe in celo ježe.
Vse do račje kuge v 19. stoletju so na Notranjskem lovili tudi rake. Pomembno
je omeniti, da se je meso na krožnikih Slovencev pojavilo redko, navadno le ob
nedeljah in praznikih. Za Slovence je bil eden od največjih praznikov dan
kolin, ko so na kmetijah pripravljali krvavice, pečenice, kranjske klobase,
jetrnice, slanino, ocvirke, zaseko in znamenite slovenske želodce.
Zanimivo je
izpostaviti tudi, da naši predniki niso bili veliki ljubitelji zelenjave.
Najbolj pogosto so uživali fermentirane izdelke, kot so kislo zelje in kisla
repo, ter zelenjavo, kot je surovo zelje, fižol, bob, kumare, buče v Istri tudi
jajčevce. Kislo zelje je bilo običajno pogosto na mizi. Včasih so ga mešali
tudi z ostalimi sestavinami, kot je meso, smetana ali kaša. Uporabljali so ga
tudi kot polnilo za štruklje. Pri pripravi hrane so uporabljali tradicionalne
začimbe, kot so žajbelj, timijan, šetraj, lovor, majaron, meta, melisa in tudi
uvožena poper in cimet. Tudi način shranjevanja hrane je bil precej različen od
današnjega. Hrano so na primer konzervirali kar v masti, zaseki in sladkorju
ali jo sušili v dimniku, na peči ali preprosto na zraku.
Slovenska
ljudska kuhinja je bila kalorična, mnoge jedi so bile težje prebavljive.
Uživali so veliko živalskih maščob, predvsem svinjsko mast, močnate jedi,
maslo, smetano in jajca. Tudi gobe nabrane v bližnjem gozdu so bile dostikrat
na jedilniku. Zelenjave, z izjemo kislega zelja ali repe pa je bilo na
krožnikih naših prednikov razmeroma malo. Takšen način priprave in sestave jedi
bi danes uvrstili, kot nezdravo prehrano. Najverjetneje pa je bilo pri
Slovencih v preteklosti tako, da je kmečko prebivalstvo s trdim, po navadi
celodnevnim delom presežek kalorij »pokurilo«, med tem ko so se meščani redili
in umirali od kapi ter drugih bolezni. Ker danes, le malo ljudi opravlja težko
fizično delo, in tudi ker se vse bolj zavedamo pomena zdravega načina priprave
jedi, so se tudi tradicionalni recepti za pripravo avtohtonih jedi prilagodili
tem smernicam. Namesto masti na primer danes uporabljamo olje, namesto
svinjine, raje izberemo perutnino ali teletino. Za razliko od naših prednikov,
ki so si na krožnik naložili kup zabeljenih žgancev in jih prelili s
polnomastnim mlekom, si lahko
sodobni Slovenci, zaradi narave dela in drugačnega življenjskega sloga, privoščimo manjšo količino žgancev,
brez zabele in jih prelijemo z manj mastnim mlekom ali jogurtom.
Zelo
značilna jed naših prednikov so bile tudi kaše, ki jih je kot del kulinarike
omenjal že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Najbolj pogosto so uživali
proseno kašo. Pogosto so jedli tudi ječmenovo kašo in ajdovo kašo. Kaše so
pripravljali s suhim sadjem, kislo repo ali zeljem.
Slovenska
narodna kuhinja pa je prav gotovo znana tudi po žgancih. Poznamo ajdove,
koruzne, pšenične in krompirjeve žgance. Njihova priprava se vse do danes ni
spremenila. Podobna, prav tako stara jed je tudi polenta, ki so jo na Krasu in
v Primorski regiji pripravljali kot nadomestek kruha. Jed se je kasneje
razširila tudi v ostale predele Slovenije. V Ljubljani so na primer v času 2.
Svetovne vojne polento premazali z marmelado in jo imenovali »vojna torta«.
Naši predniki so pripravljali koruzno, ajdovo in belo polento.
Štruklji so
verjetno ena od najstarejših slovenskih jedi, saj so bili pehtranovi štruklji
omenjeni že v stari kuharski knjigi, ki
je leta 1589 izšla v Gradcu, kjer je tedaj živelo veliko Slovencev. Pisec pa
jih je imenoval slovenski štruklji. Tudi danes po Sloveniji še vedno
pripravljajo štruklje na raznovrstne načine.
Ena od
glavnih slovenskih jedi je bil v preteklosti tudi kruh. Jedli so ga pri vsakem
obroku, jemali so ga tudi na pot in delo. Kruh so običajno zamesili iz črne
moke ali mešanice mok, ki so bile na razpolago. Včasih so mu dodali tudi otrobe
in krompir. Kruh so pekli v krušnih pečeh. Peka kruha je bila pravcati
družinski praznik. Kako zelo so naši predniki cenili kruh, dokazuje tudi stara
navada pri kateri so gostu ob obisku sprva ponudili kruh s soljo.
2. naloga: pripravite eno izmed slovenskih jedi na žlico.
V hladnih
zimskih dneh ga ni boljšega od slastnih jedi na žlico, ki nam jih v Sloveniji
ne manjka. Gre za enolončnice oziroma neke vrste goste in hranljive juhe, ki
predstavljajo idealno kombinacijo ogljikovih hidratov, beljakovin, vitaminov in
rudnin. Navadno se postrežejo kot samostojne jedi, s kosom domačega kruha,
privoščite pa si jih lahko za malico, kosilo ali večerjo. Tako se lahko
ogrejete in okrepčate z joto, segedin golažem, ričetom, raznimi obarami,
borščem, enolončnicami iz različnih vrst mesa in zelenjave,
bogračem in številnimi drugimi slastnimi gostimi juhami.
RECEPTI:
